V tednu umetnosti smo posebno pozornost posvetili kamnu v Mladičkem brezju, za katerega že več kot deset let skrbijo likovniki naše šole in nekdanji hišnik, ki živi v neposredni bližini. Medtem, ko so sošolci Line Konda, Rebeke Adamič in Veronike Vlahovič, ob opazovanju  risali pokrajino belih brez, so dekleta s precejšnjo mero spretnosti  prelile barve na kamen v pravljični motiv z brezami, potočkom, ograjico in sončkom ter zelo vpadljivim napisom Mladičko brezje. Kamen bo še bolj kot do sedaj mimoidoče pohodnike povabil, da postojijo ob njem, se spočijejo ter se razgledajo po pokrajini s pogledom po semiški gori.

Letos je osnovna škola Slave Raškaj Ozalj organizirala že 7. mednarodno likovno tekmovanje za mlade akvareliste v spomin na ozaljsko slikarko Slavo Raškaj. Letošnja tema je bila literarna ilustracija, s katero so leto 2021 označili za leto branja. Strokovna komisija je podelila za razredno in predmetno stopnjo ter srednjo šolo 9 nagrad in skupaj pohvalila 21 akvarelov. Akvarel Podvodnega moža, ki ga je ilustriral Patrik Konda iz 8.b razreda, se je v kategoriji predmetne stopnje uvrstil med pohvaljena dela.

Tudi danes smo bili v Cerknem zelo aktivni, tako telesno kot tudi miselno. Najprej smo se posvetili telesu in ga dodobra razgibali. Povzpeli smo se na bližnji strmi hrib, na katerem se nam je zdelo, kot da se vzpenjamo proti Smuku. Na vrhu hriba pa nas je šele čakalo pravo razgibavanje, saj se tam nahaja trim steza s športnimi rekviziti, s katerimi pridobivamo fizično moč. Tako smo delali sklece, trebušnjake, veso v zgibi …

Na travniku, na katerem se je odpiral lep razgled na okoliške še višje hribe, smo po razredih oblikovali dva kroga in na izpadanje lovili žogice.

Popoldne pa smo zaposlili naše možgane. Trudili smo se, kako z logiko in fiziko iz deščic postaviti lasten most in še enega takšnega, po zgledu Leonarda da Vincija. Most najboljše skupine je zdržal težo kar 17 deščic! Druga dejavnost pa je bil razmislek o trajnostnem delovanju ter o tem, kaj nam pri tem še manjka. Po skupinah smo našim zanamcem napisali pisma in jim razložili, kako se pri tem trudimo tudi zanje in v čem se bomo še malo bolj potrudili.

Dan smo zaključili kot se za zadnji večer spodobi. Predstavili smo fotozgodbe, ki smo jih ustvarjali že v torek, nato pa smo razglasili sobo, ki je bila skozi cel teden najbolj vestna v pospravljanju ter prejeli priznanja za udeležbo v šoli v naravi. Na koncusmoše odigrali nekaj iger nogometa in odbojke.  Počasi smo se  odpravili spat, tudi že z mislijo na odhod, katerega si nekateri že zelo želijo, drugi pa bi najraje šolo v naravi podaljšali še za kakšen teden.

Za nami je še en zelo razgiban dan. Začeli smo ga s sprehodom do bližnjega gozda, kjer smo izvedli dopoldanski dejavnosti. Raziskovali smo gozd in z določevalnimi ključi poimenovali ter risali liste različnih dreves. Poleg tega pa smo s pomočjo šotorskega krila in vrvi ter naravnih materialov poskusili izdelati za dež neprepusten bivak, ognjišče ter zastavo. Bili smo bolj ali manj uspešni, smo pa izredno uživali in se nalogi do konca posvetili.

V času kosila nas je obiskala gospa ravnateljica, ki nam je prinesla nekaj priboljškov. Seveda ni smela manjkati zaključna fotografija z vsakim razredom posebej. 

Popoldne smo znova preživeli zunaj, izvedli smo orientacijo po Cerknem, spoznali Morsejevo abecedo in se zabavali ob igranju nogometa ter odbojke. Po večerji pa smo spoznali cerkljansko laufarijo, pustni običaj, značilen za Cerkno, ki ga predstavlja 26 mask.

Danes smo se že zjutraj odpravili na daljši pohod. Obiskali smo partizansko bolnišnico Franja. Vreme nas je bolje služilo kot včeraj, saj je samo občasno malo rosilo. Pot nas je v eno smer vodila po cesti, zato smo morali biti zelo previdni, nazaj pa smo večino poti lahko občudovali hribovsko naravo po gozdnih poteh. Ker je Cerkljansko zelo bogato s padavinami, smo ves čas opazovali številne potočke, ki so se zaradi močnega deževja v zadnjih dneh pojavljali od vsepovsod.

Bolnica Franja nas je resnično očarala. Leži v ozki kotanji ob hudourniku in z zanimivo razlago naše vodičke smo si lahko prav predstavljali, kako je bilo v časih njenega delovanja. Hoja nas je pošteno utrudila, zato smo po kosilu z olajšanjem malo zadremali.

Popoldanske dejavnosti so bile prav tako zanimive. Delali smo poskuse z vodo in spoznavali njene lastnosti, v drugi delavnici pa smo ustvarjali fotozgodbo, v kateri smo bili mi sami glavni junaki.